Spoštovane kolegice in kolegi,

ko pišem te vrstice, vem, da bodo Dnevi slovenskih pravnikov potekali tudi letos, ne vem pa, na kakšen način se bomo srečali. O tem bosta – kot lahko vsak dan slišimo ob različnih življenjskih priložnostih – odločala epidemiološko stanje in zgodnjejesenski razvoj dogodkov. Po naravi optimist si želim srečanja v živo, saj je bilo vsa leta naših tradicionalnih srečevanj eno izmed osnovnih poslanstev prav neposreden stik vseh generacij kolegov. Pravniški dnevi namreč niso namenjeni samo obravnavi aktualnih strokovnih vprašanj, ampak tudi obujanju spominov ter tkanju in utrjevanju novih vezi in poznanstev.

Spomladi smo bili čez noč postavljeni v položaj, ko smo morali osvojiti nov način sporazumevanja, za katerega smo slutili, da je mogoč, pa se nam je večini vseeno zdel kot iz znanstvenofantastičnega filma. Sam sem se, če podelim svojo izkušnjo, šele 12. marca prvič srečal s programom, ki omogoča predavanja in razpravljanje na daljavo, teden dni pozneje pa je že postal eden najpomembnejših gradnikov mojega življenja. Uporabljal sem ga za predavanja študentom, za odgovore na njihova vprašanja, zagovore magistrskih nalog, obrambe doktorata, organizacijo srečevanj s kolegi, na katerih smo razpravljali o pravnih problemih, povezanih z epidemijo, za stik z družino in za petkovo druženje s prijatelji. Marsikaj je mogoče storiti na daljavo in se tako približati tistemu, kar nam sicer daje osebni stik. Vendar osebnega stika, ki smo ga prej doživljali kot nekaj danega in tako samoumevnega, da ga niti nismo več znali ceniti, ni mogoče nadomestiti niti z najbolj razvito tehnologijo. Zdaj se zavedamo, kako pomembno je čutiti stisk roke ali rahel dotik drugega telesa, pogledati v žive oči ali poslušati zvok govora, ki ga ušesa ujamejo neposredno iz sogovornikovih ust. In za te občutke bomo morda to jesen prikrajšani.

Če ne bo druge možnosti, bodo letošnji pravniški dnevi potekali na daljavo. Ta nesrečna okoliščina pa nas ne bo prikrajšala pri drugem vitalnem elementu. Upam si reči, da program vsako leto ponudi vrhunske teme, ki jih kolegice in kolegi predstavijo na najvišji strokovni ravni, kar je srečanju utrdilo pomen vsakoletnega osrednjega strokovnega dogodka. Čeprav je letošnji program nekoliko zgoščen, pa spet ponuja široko paleto sekcij, na katerih se bodo obravnavala aktualna vprašanja uporabe prava in pričakovanega razvoja. Nekateri boste med njimi morda pogrešali podrobnejšo obravnavo problemov, povezanih z epidemijo, vendar smo se temu zavestno izognili. Prav gotovo pa se tem vprašanjem ne bo mogoče izogniti v povezavi z obravnavanimi temami.

Stroka ter predvsem strokovnost razprave in argumentacije sta tisto, na kar moramo biti še posebno pozorni. V razdvojeni družbi, v kakršni živimo, se poskuša strokovnost vrednotiti prek všečnosti stališča, ki se zagovarja. Strokovnost se priznava samo tistim, ki so uglašeni s trenutno potrebo usmeritve, nasprotna stališča pa marsikdo ne glede na moč argumenta zavrne ali celo diskvalificira. Včasih celo tistega, ki takšno stališče zagovarja. Vendar je pravo umetnost dobrega in pravičnega, in ne formula, ki bi pripeljala do enega samega točno določenega rezultata. Spoštovanje drugačnega, pa čeprav to vodi v rezultat, ki nam ni všeč, je temelj, na katerem naša stroka stoji ali pade. Zato tudi letos prisluhnimo stroki in sodelujmo v razpravi, ne glede na način, kako bo potekala.

Z veliko željo, da se tudi letos srečamo v živo!

prof. dr. Miha Juhart
redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in
predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije